»Avtorica se je v zadnjih 15 letih uveljavila kot slikarka samosvojega slikarskega izraza, predvsem po zaslugi njene osebne motivike rajskih, domišljijskih, fantazijskih, magičnih vrtov, kar je v bistvu tudi rdeča nit njenih slik. Vsaka od njih je zgodba zase, zasnovana na drugačen način.«
»Motiv je pejsaž, pokrajina, ampak zelena barva na teh slikah ne prevladuje. Ni osrednjega vira svetlobe, ni sonca, ker ni sonca, tudi ni senc, in ker ni senc, ni črne barve. Skratka: barvni svet Darje Štefančič je res poseben.«
»Mislim, da je razstava zelo lepo postavljena. Šli smo malo kronološko. Res so slike, tudi te intenzivne, postavljene nekoliko na gosto, vendar to ni nič hudega, saj jih zapirajo praviloma temnejši okvirji, ki so kot nekakšna okna. Pravzaprav so moje slike kot sporočilca v steklenici, ki se jih vrže v morje. Potem to nekdo najde, odpre in z njimi naredi, kar hoče.«
»Pomemben formalni element, ki ga umetnik nevsiljivo vključi v svoje kompozicije, je pogosto tudi njegov rokopis, s katerim v obliki citatov ali aforizmov povzema naslikano oziroma z nami deli lasten miselni tok, ki ga spremlja in vodi med ustvarjalnim procesom.«
»Najbolj povedne so tiste kompozicije, na katerih je edini motiv težka, mastna, rodovitna panonska zemlja, ki omogoča preživetje. Beerova zemlja je preorana, prepojena s krvjo in znojem ljudi, ki so jo obdelovali, slikarjeva poteza je težka kot blato, barva se spreminja v nemirno ilovnato snov, ki jo spretno ukroti slikar.«